Neenakost, zamude in kadrovski kolaps: resnica o dolgotrajni oskrbi

Najprej: pravice niso izenačene, in to že pri sami dolgotrajni oskrbi v instituciji. To ni obrobna tehnična pomanjkljivost, temveč temeljna kršitev načela enakosti. Od 1. 12. 2025 vsi novi sprejemi v domove starejših potekajo po Zakonu o socialnem varstvu, ker sistem dolgotrajne oskrbe v praksi ne deluje. Posledica? Stanovalci v istem domu, z enako stopnjo odvisnosti in enakimi potrebami, plačujejo različno ceno za isto oskrbo. Tisti, ki so vključeni po ZSV, plačujejo bistveno več. To ni solidarnost. To je neenakost, institucionalizirana v praksi.

Minister govori o odločbah, ki se izdajajo. Toda na terenu odločb ni ali pa so zamude takšne, da postopek izgubi vsak smisel. Centri za socialno delo sami opozarjajo, da se lahko na odločbo čaka tudi več kot leto dni. V tem času pa ljudje ne živijo v teoriji sistema, temveč v resnični stiski, bolni, onemogli, odvisni od pomoči družin ali dragih samoplačniških rešitev. Pravica, ki obstaja le na papirju, ni pravica, ampak iluzija.

Posebej problematična je trditev, da se dolgotrajna oskrba na domu »postopno širi«. V večjem delu države se sploh ne izvaja. Ne zato, ker ne bi bilo potreb, temveč zato, ker ni kadra. Plače so tako nizke, da se za to delo ljudje preprosto ne odločajo in minister ne ponuja nobene verodostojne perspektive, da bi se to spremenilo. Nasprotno: z dvigom minimalne plače brez sočasne prenove plačnega sistema v javnem sektorju je bil ta sistem porušen. Pripravniki, bolničarji in tehniki zdravstvene nege so danes izenačeni na minimalni plači, kar razvrednoti znanje, odgovornost in izkušnje. To ni kadrovska politika, to je recept za razpad sistema.

Ko minister govori o »ambiciozni časovnici«, zamolči ključno dejstvo: ambicioznost brez izvedljivosti ni pogum, ampak neodgovornost. Sistem, ki nima kadra, nima odločb, nima enakih pravic in nima jasnega financiranja v praksi, ni živ sistem, temveč sistem v krču. Na terenu ga ne soustvarjajo navdušeni deležniki, temveč izčrpani zaposleni, zmedeni uporabniki in družine, ki nosijo breme, ki bi ga morala prevzeti država.

Dolgotrajna oskrba bi morala biti nov steber socialne države. A steber, ki stoji na neenakosti, kadrovskem kolapsu in administrativnih zastojih, ne nosi, temveč ogroža celotno konstrukcijo. Kritika tega stanja ni politično nagajanje, temveč dolžnost do ljudi, ki sistem vsak dan živijo in plačujejo njegovo ceno.

Če želi politika verodostojnost, mora najprej priznati realnost. Brez tega noben zakon, noben prispevčni model in nobena izjava ne bodo nadomestili tistega, česar danes najbolj primanjkuje: delujočega, pravičnega in enakega sistema dolgotrajne oskrbe za vse.